Abstract

Skozi primere Antigone, Sygne de Coûfontaine, Abrahama, sindikalne pesmi Joe Hill, portugalske politične situacije v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, filma Bežno srečanje in skozi mnogo drugih anekdot in zgodovinskih koincidenc članek postavlja tezo o velikem Drugem ne kot zgolj kot o anonimnem simbolnem polju, temveč hkrati kot o tisti instanci, ki potrebuje naključnega posameznika, ki ga v določeni situaciji zastopa. V subjektovem odnosu do Drugega gre dejansko za zaprt krogotok, zanko, ki jo najbolje upodablja Escherjeva slika dveh rok, ki slikata druga drugo. Veliki Drugi je virtualni red, ki obstaja le v toliko, kolikor subjekt »veruje« vanj; kolikor subjekt Drugega suspendira, pa izgine s tem tudi subjekt sam, njegova »realnost«.